»Dih je božanstvo. Dih je tisto, kar nas povezuje z vsem živim,« je dejal dr. Lenart Škof ob začetku pogovora, s katerim se je na Univerzi Alma Mater Europaea začel večer posvečen Manci Košir.
Pogovor z njim in režiserko Nino Blažin je vodila Jasmina Kristovič, ki je z občutkom in globino povezovala misli sogovornikov ter občinstvo popeljala v razmislek o življenju, minljivosti in iskrenosti, torej vrednotah, ki so zaznamovale tudi Manco Košir in dokumentarni film V tišini življenja, ki je sledil.
Dr. Škof je s svojo filozofijo diha poudaril, da je dih najosnovnejša gesta spoštovanja življenja, v sebi in v drugem. Manca Košir je ta pogled delila in ga živela: dih kot vez med telesom in duhom, med življenjem in odhodom.
Režiserka Nina Blažin je v pogovoru izpostavila, da jo je pri Manci najbolj navdihovala njena neposrednost in pogum govoriti resnico.
Njena moč je bila v tem, da je bila popolnoma iskrena. Vedno je povedala, kar je mislila – in to je nekaj, kar v družbi nujno potrebujemo: več iskrenosti, več resnice, več poguma.
Po pogovoru je sledila projekcija dokumentarnega filma V tišini življenja, ki skozi intimno pripoved razkriva zadnja leta Mance Košir – njen odnos do bolezni, sprejemanje minljivosti in hvaležnost za življenje samo. Film prepleta osebno zgodbo in režiserkin razmislek o smrti, tišini in pomenu časa, ki nam je dan.
Večer je obiskovalcem ponudil več kot le ogled filma. Postal je tiha učilnica hvaležnosti, prostor spoštovanja in miru, v katerem smo se znova zavedli, da je dih življenje ... in življenje dih.
Režiserka Nina Blažin v dokumentarnem filmu V tišini življenja z nežno, a iskreno kamero spremlja zadnja leta Mance Košir (1948–2024). Novinarke, profesorice in prostovoljke Slovenskega društva Hospic, ki se je po diagnozi raka leta 2019 pogumno soočala z minevanjem. Skozi observacijski pristop film razkriva pristne trenutke njenega življenja med letoma 2019 in 2023 ter odpira vprašanja o minljivosti, hvaležnosti in smislu bivanja. Blažin pripoved prepleta z lastno izkušnjo izgube očeta, iz katere je izšla želja ustvariti film o žalovanju, življenju in sprejemanju smrti kot učiteljice življenja. »Smrt je moja največja učiteljica,« pove Manca v enem najbolj pretresljivih prizorov, ki povzame bistvo filma – da postane življenje zares bogato šele, ko se zavemo njegovega konca. Sprva sta z Manco razmišljali o filmu z napotki za dobro življenje, a se je pripoved spontano preoblikovala v intimno meditacijo o tem, kaj storimo s časom, ki nam je dan.
