“Osredotočil sem se na širšo analizo telesnih, kinestetičnih pristopov in plesnih kompozicij, pri čemer sem obravnaval različna zgodovinska obdobja," poudarja Tomašik. Njegova predstava Treatise pa ne pripada izključno nobenemu od teh obdobij, temveč združuje njihove elemente. "Kinetični pristop k telesu, značilen za moderni ples, ostaja relevanten tudi danes, še posebej v obliki somatskih praks."

Poleg kinetike ima pri predstavi pomembno vlogo tudi ritem. "Ritem v Treatise prežema vsa dejanja," pojasnjuje Tomašik, ki je s kombinacijo strukturiranega in improviziranega materiala raziskal širok spekter ritmičnih variacij. Postmoderna plesna doba je odprla nova vrata za ustvarjanje, saj je prekinila tradicionalno povezavo med telesom in gibanjem ter tako razširila definicijo koreografije. "Namesto strukturirane celote so gledalci pogosto soočeni z odprtimi plesnimi formami, fragmentiranimi deli in kolaži," pravi.

Sodobni ples še naprej briše meje med strukturiranim in improviziranim, kar se kaže tudi v predstavi Treatise. Tomašik izpostavlja, da so plesalci s svojo preteklostjo, izobrazbo in izkušnjami oblikovali gibanje, ki je v sodobnem kontekstu preplet različnih pristopov h kompoziciji. "Zgradba predstave, ki vključuje tri različne pristope h kompoziciji, kaže, da je možno ustvariti homogeno plesno predstavo brez motenj v njeni celovitosti," dodaja.

Poseben poudarek daje Tomašik telesu v prostoru in času, kjer občutljivost, zavedanje in povezanost med plesalci postanejo ključni dejavniki. Plesalci oblikujejo prostor, prav tako pa jih prostor oblikuje, kar vpliva na njihove odločitve in interakcije. 

Tomašik zaključuje: "V predstavi Treatise telo in prostor ustvarjata dinamično ritmičnost, kjer se prepletajo preteklost, sedanjost in prihodnost, akcija in ne-akcija, v gibanju, ki nenehno oscilira med vidnim, nevidnim in občutenim."

Vir fotografij in vsebine: Milan Tomašik