Pred leti sem na vaši konferenci dejal, da če bomo priče miru in stabilnosti, potem bomo tudi priče neverjetnemu razvoju tehnologije. Takrat sem skupaj z vami razmišljal, da bo zlasti čisto človeška, znanstvena potreba vodila k temu, da bomo imeli izjemno specializacijo znanosti. Vendar, da bo na drugi strani potrebno imeti zelo široko osebnost z vsemi referencami nekoga, ki je vse to sposoben razumeti in dati v kontekst sodobnega sveta.

V pičlih treh letih od te naše razprave se je v nekaj mesecih, v letu dni zaradi nove, koronavirusne bolezni, zgodila izjemna preobrazba. Digitalizacija tako ni več izbira. Digitalizacija je nuja. Jasno je, da kdor ni hiter, odziven in prilagodljiv, zaostane. Digitalizacija zato pomeni nov razvojni izziv, ki se pospešeno dogaja na vseh področjih, tako na znanstvenem, izobraževalnem, kot na umetniškem področju.

Epidemija je dala dodaten pospešek najsodobnejšim znanstvenim, umetniškim in tehnološkim projektom, ki so v preteklosti burili domišljijo. Danes pa postajajo del vsakdana in odpirajo nove teme za razmislek o človekovi vpetosti v digitalno realnost. Za napredek človeštva sta znanost in tehnologija nenadomestljivi. V tem pogledu morata biti, kot določa 59. člen naše ustave, v državi zagotovljena svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja. Le-ta pa posledično prinaša avtonomnost univerzitetnega okolja in vseh raziskovalnih institucij. Samo avtonomna univerza je lahko prostor znanstvenega udejstvovanja, kritične družbene razprave, in intelektualnega razvoja.

Zaradi svojih posebnosti mora univerzitetno okolje spodbujati uporni duh, kritično mišljenje in znanstveno svobodo. Družba, predvsem pa politika, morata ob upoštevanju tradicije akademske avtonomije ceniti, ohranjati in krpiti samostojno, in neodvisno znanstveno in pedagoško delo, ter raziskovalno odličnost.

Avtonomnost hkrati pomeni odgovornost za preudarno, kakovostno delovanje, pa tudi za kritičen odnos do lastnega dela, in na dogajanja v družbi, človeški skupnosti in naravi. Neodvisnost znanstvenih institucij prinaša verodostojnost in zaupanje v dosežke znanosti. In za to se močno zavzemam. K temu dodajam, da izkušnja Covida19 kaže na to, da je enako pomembna tudi naša pristna človečnost.

Pri digitalni transformaciji posameznih področij družbe je tako treba najti neko pravo ravnotežje med tehnološkim in družbenim razvojem. Spremembe, ki se dogajajo, je treba razumeti, in jih soustvarjati v prid družbe. To pa je odvisno od posameznika in skupnosti. Odvisno je od vseh nas.

Osebno menim, da se je potrebno osredotočiti na pozitivne vidike, ki jih prinašajo novosti digitalnega. Treba se je predati novim izzivom in priložnostim, iskati rešitve, dobre prakse. Seveda, ob tem pa biti pozoren na nevarnosti in slabosti, ki jih digitalno prinaša. Prav čas negotovosti je pokazal, da znanstveniki in strokovnjaki delujete z znanjem, odgovornostjo in tudi s tankočutnostjo do sočloveka in skupnosti. Osebno sem prepričan, da bosta na koncu vseh koncev za zmago nad virusom zaslužni znanost in človečnost. Nenazadnje sta bili za sorazmerno uspešen odziv na pandemijo pomembni prav znanost in znanje. Predvsem znanje, ki je bilo ustvarjeno že prej, ko še nismo vedeli, kaj nas čaka.

Epidemija tako kaže na pomen osnovnega znanja in na nujnost temeljnih raziskav, saj nas le-te usposobijo za srečanje z neznanim. Kot primer lahko navedemo prav neverjetno hiter razvoj cepiva za Covid19. Običajna pot razvoja, ki traja več let, se je v primeru cepiv proti Covidu nepredstavljivo pospešila zaradi preteklih znanj in raziskav, kot tudi seveda zanosa ter zlasti potreb sodobne družbe.

Slovenija na področju transformacije digitalne družbe in gospodarstva trenutno sodi v skupino srednje uspešnih držav v Evropski uniji, kar ni dovolj visok cilj. Izkušnja pandemije ne sme biti želja po vrnitvi nazaj, temveč mora biti vizija, kako s pridobljenimi znanji in spoznanji graditi naprej.

Verjamem, da ostaja znanstveni napredek, dodatno oplemeniten z izkušnjo epidemije, odgovor na vprašanje kako se bo svet soočil z izzivi v prihodnosti. Prihodnost je nepredstavljiva in verjetno polna dramatičnih sprememb. Zato se moramo kot posamezniki in kot skupnost zavedati, da bomo lahko samo pogumni, ustvarjalni in svobodni te spremembe obračali v svoj prid. Skupnosti, ki bodo odprte za drugačnost, ki bodo drzne in svobodne, bodo te velike spremembe preživele. Strah je slab sopotnik našega koraka v prihodnost. Razvoj mora iti z roko v roki s solidarnostjo in človečnostjo, ki omogočata humanizacijo tehnologije in preprečujeta dehumanizacijo družbe.

Vsem želim vse dobro, lep pozdrav, in srečno!