»Mednarodno priznanje samostojne in suverene države Slovenije edinstveni dogodek v zgodovini slovenskega naroda. Z doseženim mednarodnim priznanjem smo obrnili stran narodove zgodovine,« je prepričan predsednik Alma Mater Europaea – ECM prof. dr. Ludvik Toplak, ki je kot gostitelj uvodoma nagovoril zbrane. 

»Biti Slovenec, to ni krst iz vode, ampak iz ognja!« je nekoč zapisal Alojz Rebula. Slovenijo je 16. januarja 1992 priznala Argentina, dan prej pa 12 evropskih držav. Prvo mednarodno priznanje je 26. junija 1991 pridobila od Hrvaške, hkrati je takrat Slovenija priznala Hrvaško. 

Osrednja tema razprave, v kateri so sodelovali Stjepan Mesić, zadnji predsednik predsedstva SFRJ in nekdanji predsednik Republike Hrvaške; Božo Dimnik, podjetnik v Švici, danes častni konzul Hrvaške v Sloveniji in častni predsednik Društva slovensko-hrvaškega prijateljstva; Valentin Inzko, akter med koroškimiSlovenci ob osamosvojitvi ter danes ugledni diplomat; prof. dr. Andrej Fink, predstavnik argentinskih Slovencev ob osamosvojitvi in profesor na Univerzi v Buenos Airesu; dr. Boris Pleskovič, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa; je bila namenjena prizadevanjem za mednorodno priznanje med Slovenci v tujini. 

»Zgodovina in usoda sta nam dodelili vlogo, da smo bili priča nastanku samostojne in neodvisne države Hrvaške in Slovenije. Bojim pa se, da se naše države še vedno nahajajo v obdobju adolescence, z vsemi boleznimi, ki spremljajo to fazo," je povedal Stjepan Mesič in dodal, da je ponosen na vse doseženo in hkrati razočaran nad tistim, kar nismo uspeli doseči kot družba, »saj smo na žalost v določenih segmentih ostali v okvirih preteklosti. Vsi skupaj si moramo prizadevati, da se razvijamo kot moderne demokratične države, moderne družbe z enakimi pravicami vseh državljanov. V tem nismo povsem uspeli, a verjamem, da bomo to dosegli v bližnji prihodnosti.«

Častni konzul Hrvaške v Sloveniji Božo Dimnik meni, da so k mednarodnemu priznanju Slovenije in Hrvaške pomembno prispevali Slovenci in Hrvati, ki so živeli zunaj njunih meja. "Ljudje po svetu so dajali pravo sliko o takratnem dogajanju v Jugoslaviji - brez tega bi bilo priznanje Slovenije mnogo težje," je povedal in dodal, da pri obujanju spominov na prelomne dogodke ob času osamosvajanja Slovenije izhaja iz dveh tez. »Prva je ta, da gre za edinstven dogodek v svetovni zgodovini, na katerega smo lahko in moramo biti ponosni. Druga teza je bolj žalostna. Ugotavljam namreč, pa ne samo jaz, da smo v tem času  gospodarsko zavozili, mi in Hrvati. In zato bolj kot karkoli potrebujemo enotnost. S spoznanjem in s priznanjem tega, kako je nastala Slovenija, bi lažje sprejeli prave odločitve in bi vključili elito, ki nam je tudi takrat pomagala. Naše Slovence po svetu, organizirane v Slovenskem svetovnem kongresu.« 

Valentin Inzko je poudaril, da so svojimi dejavnostmi, med drugim tudi v Washingtonu, k mednarodnemu priznanju Slovenije zelo veliko prispevali koroški Slovenci in izpostavil Karla Smoleta. Andrej Fink pa je orisal prizadevanja slovenske diaspore v Argentini, ki so vodila do mednarodnega priznanja Slovenije ne le v Argentini ampak tudi v drugih državah Latinske Amerike. "Slovenski narod, sicer razpršen po svetu, je takrat enotno, doma in po svetu, deloval in dosegel svoj skupni cilj. K slovenski mednarodni podobi je vsak prispeval svoj delež," je dejal.

Boris Pleskovič je opisal, kako so ga iz Svetovne banke poslali v Slovenijo za ekonomskega svetovalca prvemu demokratično izvoljenemu slovenskemu premieru Lojzetu Peterletu: "Peterle je bil edini v vladi, ki je poznal veliko Slovencev iz vsega sveta. To je bilo pomembno, saj Slovenija še ni imela svoje diplomacije. Za priznanje naše države se je tedaj zavzemalo veliko Slovencev od Avstralije do Aljaske. Ugledni in bogati Slovenci po svetu so bili zelo pomembni, toda množice slovenskih zdomcev pa so izvajale najrazličnejše domiselne pritiske na svoje vlade. In to je pretehtalo."

Mesić je še povedal, da sta imela slovensko in hrvaško vodstvo pri zavzemanju za samostojni državi vedno enotna stališča. "Dogovarjali smo se o vsakem koraku, ki je vodil k našemu cilju. Najprej smo se zavzemali za nov politični dogovor, a srbski predsednik Slobodan Milošević ni pristal na to. Lahko bi se izognili vojni in razdejanju," je dejal in dodal, da v oceni trenutnih razmer v regiji danes ni pravih voditeljev. "Evropa nima voditelja. Naša regija nima voditelja. Nimamo ljudi, ki bi lahko sprejemali dolgoročne rešitve. Politiki sprejemajo odločitve, s katerimi dobijo naslednje volitve. Državniki pa sprejemajo odločitve, ki držijo 50, sto let," je zaključil.  

Okroglo mizo je moderirala Rosvita Pesek, za umetniško popestritev pa je poskrbel tenorist Marko Fink. 

Galerija