Demenca je kronična bolezen možganov, ki prizadene višje možganske funkcije in močno vpliva na življenje posameznika in svojcev. Zdravila za demenco (še) ne poznamo, vendar lahko z zgodnjo postavitvijo diagnoze in usmerjenim zdravljenjem upočasnimo njen razvoj. »Glavna razlika med normalnim staranjem ali blagim kognitivnim upadom in demenco je v samostojnosti posameznika za izvajanje vsakodnevnih aktivnosti. Občasne težave s spominom, ki ne vplivajo na posameznikovo vsakodnevno življenje, ne pomenijo demence, čeprav lahko z leti postanejo resnejše in se razvijejo v demenco. Poudariti je treba, da demenca ni normalen proces staranja, ampak zdravstveno stanje, ki ga je potrebno zdraviti. Demenca se razvija postopoma, med običajnim staranjem in začetkom razvoja demence ni ostrih mej,« poudarja diplomantka Nina Cmager.

Fizioterapevti so bili že od nekdaj vključeni v proces rehabilitacije bolnikov z različnimi nevrološkimi, mišično-skeletnimi in kardiovaskularnimi bolezenskimi stanji. Kot pomemben del multidisciplinarnega tima fizioterapevti veliko prispevajo k rehabilitaciji oseb z demenco. 

»Poudariti je treba, da oseb z demenco ne smemo obravnavati enako kot oseb, ki imajo kognitivne sposobnosti ohranjene. Komunikacijo, izbor besed, pristop in odnos je vedno potrebno prilagoditi pacientu, saj ima demenca na vsakega posameznika drugačen vpliv. Dober fizioterapevt ve, kako in na kakšen način se približati pacientu, da se bo ta počutil sprejetega in slišanega. Informacije o pacientovih hobijih, bližnjih sorodnikih in stvareh, ki so zanj pomembne, so lahko fizioterapevtu v pomoč pri razumevanju pacienta in razvijanju dobrega odnosa z njim, še posebej kadar se srečujeta pogosto. Dober odnos pozitivno vpliva na pacientovo sodelovanje in posledično na učinkovitost fizioterapevtske obravnave. Takšna obravnava od fizioterapevta zahteva veliko potrpežljivosti, prilagajanja in empatije,« pojanjuje študentka.  

Demenca vpliva na vsakodnevno življenje posameznika in njegovih svojcev, ovira pa tudi njihovo socialno življenje. Zaradi stigme in diskriminacije, ki sta še zmeraj prisotni v družbi, veliko oseb z demenco zavrača strokovno pomoč. »Družba lahko veliko prispeva k izboljšanju položaja oseb z demenco tako, da se čim bolje informira o bolezni in njenih značilnostih ter spoštuje potrebe in pomanjkljivosti oseb, ki jih je prizadela,« še zaključi.