Tako se na eni strani soočata pravica posameznika, da izraža svoja stališča in na drugi strani pravica do dostojanstva tistih, katere posameznik s svojim govorom verbalno napada. Kje je meja še dopustne kritike ali žaljenja skupine je velika dilema v sodobni družbi. »Zagotovo govor ne bo več dopusten, ko bo šlo za pozivanje k nasilju zoper pripadnike skupine, po drugi strani pa sam občutek prizadetosti med člani skupine tudi ne sme biti razlog za pravno poseganje v svobodo govora. Svoboda govora se mora kazenskopravno omejiti, ko posameznik poziva k nasilju zoper pripadnike specifične skupine, ne pa ko se pripadniki določene skupine ob govoru posameznika počutijo le osebno prizadeto. Občutka nelagodja ali prizadetosti kazensko pravo ne varuje,« pojasnuje izr. prof. dr. Miha Šepec in dodaja, da je prisoten vedno večji pregon sovražnega govora v družbi in tudi vedno več pravnih pravil o tem kar se sme in kaj ne. 

»Po eni strani je to dobro, saj bo družba na ta način bolj strpna in manj sovražna. Po drugi strani pa bo vladajoča politika s tem posledično utišala politične nasprotnike in tiste, ki se z njimi ne strinjajo, ker bo sovražni govor predstavljala že kakršnakoli kritika tistih, ki so na oblasti, čemur pa smo že bili priča v zgodovini,« poudarja dr. Šepec in pojasnjuje, da je treba zakonodajo na tem področju spreminjati počasi in previdno, v sodelovanju s pravnimi strokovnjaki. »Bojim pa se, da skupine za spremembo zakonodaje s področja omejevanja govora sestavljajo interesne skupine oz. politične skupine, ki pač sprejmejo kar predlagajo. To pa je pravnostno neumestno,« še pravi dr. Šepec.