Kristovič o vzgojnih in psiholoških vidikih agresivnega vedenja otrok


Izr. prof. dr. Sebastjan Kristovič se kot osrednji govorec udeležuje konference ERAC (Emergency Response & Awareness Conference), ki se letos osredotoča na trenutne izzive na področju globalne varnosti in zaščite s posebnim poudarkom na medvrstnišem nasilju, strelskimi napadi in pohodi, roparskim terorizem in drugimi tragičnimi dogodki z množičnimi žrtvami.

Profesor Kristovič je v svojem predavanju z naslovom Vzgojni in psihološki vidiki agresivnega vedenja otrok in mladostnikov podal odgovore na vprašanja kdo naj bi vzgajal otroke, kdo dejansko jih vzgaja ter kakšna je vzgoja doma, v vrtcu in v šoli. »Cilj vzgoje je otroka opremiti za življenje, da postane odgovorna in samostojna oseba ter je sposoben  reševati svoje vsakodnevne življenjske naloge. Pri tem smo pozabili na človeški faktor in dostojanstvo ter razvoj osebnosti, prisotno je pomanjkanje empatije. Pozabili pa smo tudi na duševno zdravje naših otrok, kar je privedlo do številnih vedenjskih motenj in duševnih stisk. Govorimo v bistvu o krizi smisla in ekstecialni krizi, dogaja se tudi izguba avtoritete, dostojanstva in strokovne avctonomije institutcij, učiteljev, vzgojiteljev.«

Konferenco o preprečevanju nasilja in odzivanju na nujne primere organizira Internacionalna Policijska Organizacija (IPO Slovenija), kjer pravijo, da je današnji svet žal priča povečanemu nasilju zaradi sovražnega govora, rasne, etične, verske nestrpnosti ali preprosto kot posledica vsakodnevnega ustrahovanja na delovnem mestu ali medvrstniškega nasilja.

Povedal še je, da »se je pod pritiski sistemske permisivne paradigme in zaradi pretirane birokratizacije, kjer je prav vse treba določiti na podlagi uredb, zakonov in predpisov,  pedagoški delavec strokovno in osebnostno degradiral, odvzela se mu je avtonomija, avtoriteta in pedagoško dostojanstvo.«

 

»Dokler bomo otroke prepuščali same sebi in zaslonom, dokler jih bomo vzgojno zanemarjali, dokler jim ne bomo pokazali in dokazali resnične ljubezni, lepote in smisla življenja ter novega znanja, bodo svoje življenje doživljali, kot prazno, nesmiselno, absurdno. V njih se bo še naprej nabirala zamera, jeza, zagrenjenost in agresija. Mehanizem agresije in zla pa je vedno v tem, da se nekje, in v čim večji meri, manifestira.«

Foto: IPO Slovenija