Osrednji gostji sta bili Tatjana Christelbauer, ustanoviteljica in direktorica Agencije za kulturno diplomacijo na Dunaju in Alice Siu, raziskovalka na Univerzi Stanford in pomočnica direktorja Stanfordovega laboratorija za posvetovalno demokracijo.

Coppéliajeva knjiga: Premislek, resnica, zaupanje in upanje je bila izhodiščna točka njune predstavitve. “Raziskujeva zapleteno razmerje med tradicijo in inovacijami na področju plesne umetnosti, podprto s transformativnimi zmožnostmi orodij AI, s poudarkom na etičnih vidikih, ki temeljijo na iskrenosti. S priznavanjem prodornega vpliva umetnosti v različnih znanstvenih in družbenih sferah se poglabljava v katalitično moč umetniškega udejstvovanja, negujemo interdisciplinarno sodelovanje in celostno razumevanje,” je povzela Christelbauerjeva.

Ob črpanju navdiha iz očarljive zgodbe baleta Coppélia smo se poglobili v razvijajočo se medsebojno igro med človeškimi, naravnimi in umetnimi svetovi ter osvetlili niansirano dinamiko v tem kompleksnem odnosu. »Z uporabo metode deliberativnega združevanja želimo omogočiti celovit dialog, ki poudarja brezhibno integracijo tradicije, inovacij in razvijajoče se pokrajine umetniškega izražanja, ki ga poganja umetna inteligenca,« pravi Alice Siu.

»Prizadevamo si na novo zamisliti tradicionalne pripovedi in premikati meje umetniškega raziskovanja, pri čemer poudarjamo značilno prepletanje med umetno replikacijo in globoko pristnostjo človeškega izražanja,« dodaja profesorica Christelbauerjeva. Kot proces skupnega odločanja deliberativno združevanje spodbuja usklajevanje različnih perspektiv in strokovnega znanja ter kolektivno soglasje.

***

V razpravi smo lahko prislihnili tudi japonski režiserki plesnega gledališča in koreografinji Yoriko Maeno, ki je izpostavila prednostih digitalne tehnologije v času pandemije in potencial plesnega gledališča za reševanje globalnih vprašanj, kot so družbene delitve, trajnost in uporaba umetne inteligence.

Simona Somacescu, profesorica iz Nacionalne univerze za gledališko in kinematografsko umetnost Caragiale je analizirala tako specifično strukturo klasičnih baletov in družbeno-kulturni kontekst 19. stoletja, ki predstavlja vrhunec njihovega ustvarjanja, kot tudi njihovo univerzalno vrednost, ki prečka stoletja vse do danes, tudi v razmerah dopolnitev koreografske vizije z učinki, značilnimi za sodobno tehnološko multimedijo.

Baletna pedagogidnja Simona Noja-Nebyla je poudarila nujnost razširitve akademskih temeljev za raziskovanje baleta, ki ga postavlja kot dinamično polje, ki povezuje umetnost, znanost in življenjski slog. 

“Sodobni čas zahteva nenehne sposobnosti učenja in zahteva sodobne pristope poučevanja in učenja, kjer je fokus usmerjen na to, kako namesto na to, kaj se bodo učenci naučili. Učitelj mora zato uporabiti različne načine, pristope in sloge poučevanja, da ustvari situacije v razredu za različne vrste učencev, osebnosti in interesov,” je izpostavila Ana Germ, Študentka Alma Mater Europaea Akademije za ples.

Z analizo izobraževalnega procesa, odnosa med učencem in učiteljem ter različnih pedagoških stilov v povezavi s posebnostmi plesne tehnike in telesa je svoj prispevek o proučevanju in vrednotenju področja poučevanja plesa predstavila koreografinja in plesna pedagoginja Jerneja Omahen Razpotnik. Orisala je namen širše plesne izobrazbe in pokazala, zakaj je poglobljeno strokovno plesno izobraževanje pomembno v visokošolskem študiju.