Ustvarjanje Lare Božak se giblje med poljema glasbe in jezika (poezije), več fokusa pa zadnja leta namenja poeziji. 

Pri založbi Črna skrinjica je 19. septembra izšel njen pesniški prvenec Z luknjami v prepihu. V KUD Channel Zero ga je premierno predstavila ob glasbeni spremljavi kontrabasa (Vid Luka Narea), trobente (Giovanni Nevyjel) in žive elektronike (Janiki Citti). O knjigi se je z njo pogovarjala avtorica spremne besede, pesnica Barbara Korun. 

V kolikor vas delo zanima in želite podpreti Larino ustvarjanje, lahko naročilo oddate na elektronski naslov in knjigo boste prejeli po pošti. (Cena zbirke je 18 EUR)

***
O knjigi iz spremne besede Barbare Korun:

» /…/ Najprej se me dotaknejo presenetljive, žive, močne besedne podobe, za katere čutim, da zajemajo večplasten pomen, ki ga gradijo nelinearno, hkratno, telesno: hkrati govorijo na več semantičnih poljih (motivih, temah), jih prepletajo (mrežijo) tako, da nastaja nov svet jezika, nova univerzalna pesniška pokrajina, izredno premišljena in natančno zgrajena, ki pa vendar izrašča iz telesa in iz singularne izkušnje. Te pesmi ne dajejo vtisa, da so preproste čustvene izpovedi, da so nastale v trenutku, v kakšnem čustvenem afektu, niso niti na prvo žogo udarne in družbeno kritične, čeprav se s poglobljenim branjem pokaže prav to – da so. A kritika je izrečena drugače – z določno in odločno držo govorečega subjekta, z »ukrivljanjem perspektiv« (»Tok III.«) v jeziku, s (p)osebno rabo jezika, ki se micelijsko, mrežno razrašča v večplastno pomenjanje (od tod podobe pajčevine, mrež, spleta (žil) ipd.). Kot pravi pesem »Prilaščanje«: »vzamem več kot bi dopuščala / prostornina verza«. V isti pesmi piše tudi: »večplastno zajemam pojme«, kar ima za posledico, da »jezik provocira / odločneje«. Kakšna, od kod in za kaj je tu ta provokacija?

Zdi se, da se pesnica zelo dobro zaveda jezikovnih pasti (praznih mest jezika, tudi pesniškega), zato je izredno natančna, skrbna, potrpežljiva, gre za pogumno intelektualno držo, ki se igrivo in z obilo humorja odpravlja v neznano, še neizgovorjeno: »obljubim da se vrnem / dlje«, pravi v ciklu pesmi »Tok«, za katerega bi lahko rekli, da govori o pomembnosti otroštva za rojstvo pesnice.  A kot je značilno za pričujočo poezijo, ne spregovori samo o tem, hkrati – v isti sapi, z istimi besedami – govori še o marsičem: »nobenih vpoklicancev torej«, pravi v pesmi »Uvod v anatomijo človeka«, »prestopam se na pragu / in se učim loputati z vrati«. Ta pozicija stanja oziroma prestopanja na pragu je za to poezijo ključna, saj hoče biti subtilen in natančen uvid v stanje sebe-sveta (ta izraz je moj), še več, hoče »celiti« (»razpoke / one lahko celijo«, kot pravi prva pesem v zbirki). In celo(vito)sti je več, bolj ko se bližamo koncu. (Na koncu pa »trajanje« – in to »blazno« –, ki kar kliče k podrobnejšemu premisleku.)

Zbirka je razdeljena na tri dele: »Razpolavljanje mimoidočnosti«, »Pridotiki«, »Eho kože«. Vse tri sintagme (prva sicer v osebni glagolski obliki) se pojavijo v eni od pesmi, vendar ne nujno v istoimenskem razdelku. Tudi posamezni motivni drobci (npr. sol, storži, grudice, stopinje/hoja, zemlja, voda, planeti (vključno z Zemljo) itd.) se povezujejo skozi vso zbirko. Pesmi so skupaj zložene tako, da njihovo zaporedje pripoveduje svojo zgodbo, obogati pomen, ki ga imajo pesmi kot samostojne enote. Ker tako druga drugi ustvarjajo močan kontekst, to zbirko sama pri sebi imenujem knjiga pesmi. Zato mi je tudi teže določiti, kaj pomenijo ti trije razdelki; moj vtis je, da prvi govori bolj o procesih jaza, o postajati-pesnica in o otroštvu kot ključnem gradniku te izjavljalne pozicije (na to me napotuje tudi moto, citat iz dela Rolanda Barthesa), drugi, »Pridotiki«, ima nekaj več ljubezensko-erotičnih oziroma relacijskih pesmi (k temu me navaja citat iz pesmi Toneta Škrjanca), ki pa jih spet težko označim »samo« za erotične ali odnosne pesmi, tretji del, »Eho kože« (s citatom iz pesmi Jerneja Županiča), sem brala kot najbolj filozofski, spiritualen, duhoven, tu se tema celosti pojavi kot motiv (npr. »ali me je črnokrila polovica dneva / naplavila celo« iz pesmi »Tranzicija«). Vendar so te oznake le zelo približne, za to pa je zaslužen način upesnjevanja, ki se vztrajno upira kakršnikoli kategorizaciji (pa kljub temu ne zaide v poljubnost ali razpršenost, občutek imam, da mi pesem ves čas pomaga, da ostajam fokusirana, vendar na več ravneh; občutek me spominja na gledanje 3-D slike, ko v določenem trenutku in v posebni poziciji obeh očes iz črt in pik ugledam lik (na ploskvi, sliki) kot prostor (oziroma volumen)). 

Res, morda je zadnja prispodoba branja kar uporabna – kako iz fluidnega, razpršenega in izginjajočega subjekta, postfaktičnega sveta, podvrženega nenehnim temeljnim spremembam in nezanesljivi, malodane šaljivi umetni inteligenci, iz svetovne podnebne kataklizme, vojn in vsesplošnega kaosa sestaviti podobo, ki odraža vse to, a je vendarle podoba, in ne zgolj kaos – to je morda poglavitno osišče, okrog katerega se zbirajo te pesmi. /…/«.