»S simpozijem, posvečenim kralju Samu, smo želeli osvetliti njegovo vlogo s političnega, pravnega, literarnega in kulturnega vidika ter njegov pomen za razvoj slovanskih narodov in slovenske nacionalne identitete,« je v nagovoru poudaril predsednik Alma Mater Europaea in predsednik organizacijskega ter programskega odbora simpozija prof. dr. Ludvik Toplak ter dodal še, da so z dogodkom dogodkom potrdili sledi zgodovinske povezanosti slovanskih narodov iz časov kralja Sama do današnjih dni tudi v akademski skupnosti. 

Predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Peter Štih je o kralju Samu spregovoril z zgodovinskega stališča. »Ni mogoče spregledati nacionalno-ideološkega naboja, ki ga je imelo proučevanje njegove zgodovine pri slovanskih narodih, saj je igrala zmaga nad frankovskim kraljem Dagobertom I. pri neznanem Wogastiburgu leta 631/32 v času nacionalnih konfliktov med njimi in Nemci izrazito afirmativno in emancipatorično vlogo. O Samu poroča samo en relevanten zgodovinopisni vir, t. i. Fredegarjeva kronika. To stanje omogoča zelo različne in- terpretacije, med njimi tako temeljnih stvari, kot so npr. kje je bilo središče Samovega kraljestva, kje je bil Wogastiburg, kakšno notranjo strukturo je imelo njegovo kraljestvo in nenazadnje ali so bili vanj vključeni tudi Slovani vzhodnoalpskega prostora,« je bil jasen dr. Štih. 

V referatu o trgovcih kralja Sama je dr. Naďa Profantová iz Arheološkega inštituta Akademije znanosti Češke Republike izpostavila vzpon Samota, kot vladarja zahodnega porekla. »Po mnenju nekaterih raziskovalcev je Češka tvorila zahodni del ozemlja Samojevega cesarstva, včasih se je Wogastisburg nahajal na območju reke Poohří/Eger/Agara,« pove Profantová  in prikaže poselitveno mrežo Češke v 7. stoletju s središčem v Roztokih pri Pragi. 

O praslovanščini v času kralja Sama je spregovoril prof. dr. Marko Snoj in predstavil praslovanščino na nazivu kralja Sama: »Kralj ni mogel biti, saj predhodnice te besede praslovanščina tega časa še ni imela. Morda so ga oslavljali z besedo*waldūkā, iz katere se je v 9. stoletju razvila splošnoslovanska *voldyka, iz nje pa staročeška vládyka in južnoslovanska vladika, ki se pri nas ohranja v priimku Ladika. Ali pa so ga oslav- ljali z izvorno nemško besedo *kuningu, iz katere se je prek *kbnędzb razvil naš knez – ali pa preprosto z *wajewadija, iz katere je naš vojvoda.«

Izročilo o vladarju Samu v historiografiji do 18. stoletja je poredstavila prof. dr. Darja Mihelič, ZRC SAZU, ki je izpostavila temeljni vir, ki vsebuje podatke o trgovcu in kasneje vladarju Samu: »Datira iz leta 660, pripisujejo pa ga veroučitelju Fredegarju. Temu zapisu so leta 835 sledila Gesta Dagoberti in okrog leta 870 Spis o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev. 

Samotovo srednjeevropsko vladavino v ogledalu avstrijskega zgodovinopisja po letu 1945 je v imenu dr. Feliksa J. Bistra z Dunaja opisal dr. Vincenc Rajšp: »V avstrijskem zgodovinopisju prevladuje ugotovitev Fredegarjeve kronike, ki imenuje Sama 'frankov- skega trgovca', ki se je priključil Slovanom v boju proti Obrom in se pri tem odlikoval po hrabrosti, da so ga izbrali za svojega poveljnika oz. ga izvolili za kralja. Temu sledi tudi Zöllner, eden najuglednej- ših avstrijskih zgodovinarjev, ki navaja Sama kot 'kralja neodvisne slovanske države'. 

Doc. dr. Jakub Izdný iz Filozofske fakultete Karlove univerze v Pragi je orisal Samovo cesarstvo v novejši češki (in slovaški) literaturi in razpravi o problemih, povezane z njegovim raziskovanjem, ki so razvpito vprašanje zgodnjesrednjeveške zgodovine srednje Evrope. 

Prispevek izr. prof. dr. Aleša Maverja iz Filozofske fakultete UM je obravnaval različne vidike in poudarke pri prikazu Samovega lika in dela v slovenskem zgodovinopisju. »Izhodiščna točka je  Anton Tomaž Linhart, vendar je sorazmerno velika pozornost posvečena tudi vplivu, ki ga je na dojemanje mejnikov starejše zgodovine slovenskega etničnega prostora imel France Prešeren s svojim pesniškim opusom.«

Z referatom Narratio iuris in Samovo plemensko zvezo je predstavitve zaključil izr. prof. dr. Borut Holcman iz Pravne fakultete UM: »Za „narratio iuris“ je potrebna pravna kultura, ki nastane na izhodiščih države, vere in kulture. Ne za- došča samo država, potrebna je vera (upanje) in seveda kultura, ki gradi na vzajemnosti. V pravnozgo- dovinski oceni gradiv, ki omogočajo prepoznavanje prvin državotvornosti, pravotvornosti in iz njiju izhajajočih verskih in kulturnih vezi, si avtor prizadeva prepoznavati v praktičnem življenju izhodišča za abstraktno materijo – pravo.«

Galerija