Covid-19 je v domove za starejše odrasle prinesel težka spoznanja, predvsem zaradi ločenosti od svojih najbližjih, prepovedi obiskov, osamljenosti, strahu, različnih protokolov in ukrepov z nošenjem mask, varovalne opreme, izolacijo in preživljanje kriznih časov za stanovalce domov ter tudi za zaposlene. »Starejša populacija je bila med najbolj ranljivimi skupinami, ker so bili izpostavljeni okužbi in hkrati tudi, v večini primerov, težjemu poteku bolezni. V času zaprtosti doma sta se med oskrbovanci Doma starejših občanov Ljutomer pojavljala strah in osamljenost zaradi ukrepov ob zajezitvi epidemije. Virus je nepredvidljivo vplival na socialne stike, predvsem pa na socialne stike starejših odraslih. V tem času je delo socialnega gerontologa veliko pripomoglo k samemu delovanju,« pojasnjuje študentka. 

Socialni gerontologi so imeli v času epidemije v domovih za starejše pomembno vlogo pri individualnih svetovalnih pogovorih s starejšimi oskrbovanci doma. Vse v želji, da se je osamljenost pri stanovalcih v domu zelo zmanjšala. »Pri premagovanju osamljenosti starejših v domu je bila vsem, tako oskrbovancem in zaposlenim kot tudi njihovim svojcem, v veliko pomoč digitalna tehnologija. Stike z najbližjimi smo omogočali preko digitalnih omrežij in skrbeli ter pomagali stanovalcem pri premagovanju posledic socialne izolacije v luči kakovostnega sobivanja v domu,« izpostavlja Urška Kunčič, ki je v zaključni nalogi celotno situacijo podrobno analizirala in iskala rešitve za premagovanje posledic socialne izolacije ter pomagala pri sestavi kriznega načrta za zajezitev morebitne ponovne epidemije v prihodnje.