»Rastline, živali in ljudje sodelujemo v globalni izmenjavi kisika, zraka, vsi smo del ene atmosfere. Ker pa smo to začeli radikalno pozabljati, smo prišli do stopnje, ko moramo v 21. stoletju opozarjati na to, da je Zemlja ena. Da gre namreč za povezan sistem, v katerem se izmenjujejo elementarne energije, ki jih lahko mislimo na biološki, kemijski, fizikalni ali filozofski ter teološki ravni,« poudarja prof. dr. Lenart Škof, filozof in religiolog. 

Le redko se pravzaprav zavemo, da dihamo, ker je za nas to tako samoumevno, a po komaj nekaj minutah brez zraka bi bilo našega življenja konec. Še redkeje pomislimo na to, da diha vse, kar je živega okoli nas. Brezbrižno plujemo na tem čudovitem planetu, edinem v širnem vesolju, za katerega zagotovo vemo, da se je na njem razvilo življenje, čeprav Zemlja kriči in nam kaže, kako uničujoči smo postali v razmerju do nje. Enako vseeno nam je prepogosto za sočloveka. 

Tudi na to opozarja respiratorna filozofija, ki se ukvarja predvsem z našim odnosom do atmosfer dihanja in zraka. Nedavno so se na Obali na večdnevni konferenci srečali vrhunski misleci s tega področja, v ospredju razprav pa je bil razmislek o zraku in dihanju, ki ga povezuje zavest o nujnih spre- membah v sodobnih paradigmah mišljenja. »Začetki evropske znanosti segajo v grško filozofijo. V zadnjem obdobju smo zaznali, da se je v Evropi skozi stoletja zgodil odmik od elementov narave, od materialnosti k 'duhovnosti' ali tako imenovani spiritualnosti. Etimološko je beseda spiritus povezana z indoevropskim korenom speis, ki pomeni, dihati, puhati, a vrsta filozofov je ta element začela popolnoma pozabljati in ga nadomeščati z bolj imaterialnim, duhovnim principom spiritusa ali duhá. Zahodna filozofija je do 19. stoletja postala izključno filozofija mišljenja, utemeljenega na duhu, ne pa mišljenja, utemeljenega na dihu ali življenjski moči, kar so gojile številne avtohtone kulture sveta. Nenazadnje pa nam tudi intuicija pravi, da je bližje življenju dih,« razlaga Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske in religijske študije ZRS Koper ter dekan Institutum Studiorum Humanitatis Alma Mater Europaea. 

Spoštovanje diha je spoštovanje sočloveka 

»Na konferenci smo želeli poudariti pomen premika v okviru filozofije in tudi širše v humanistiki in družboslovni znanosti, ki se ukvarja s človekom in naravo, v smeri bolj elementarnega, to je v smeri elementov, kot so voda, ogenj, zemlja in seveda zrak. Dih razumemo kot neko temeljno človeško gesto bivanja in sobivanja. Ko vidiš dih, ko ga spoštuješ, potem spoštuješ tudi osebo, ki diha, ter vse tisto, kar živi od zraka in skozi zrak.« 

Vendar le, ko nam zraka zmanjkuje, zares pomislimo na dih. »Zdaj ste ubesedili, zakaj smo v antropocenu. Zakaj smo prišli do neke skrajne točke človeštva, ko se bomo tega morali zavedeti. Res je, da rastline dihajo drugače kot ljudje ali živali. Toda v osnovi gre za izmenjavo zraka. Poglejmo problem onesnaženega zraka, na problem nepravičnega bivanja ljudi: nekateri se preprosto rodijo na območjih, kjer dihajo zelo slab zrak. Pravzaprav nam ni treba daleč, že v Beogradu imajo zelo slab zrak, pa v Bangladešu, Pekingu ali pa pri nas v Soški dolini. Tukaj gre za elementarno pravico do čistega zraka. Sam jo razumem kot elementarno pravico, kakršna je tudi pravica do čiste vode, ki smo jo za- pisali v ustavo,« pojasnjuje dr. Škof in dodaja: »S tem se ukvarjamo v filozofiji dihanja, vendar to ni le filozofski, ampak ekološki, druž- beni in politični problem, prav zato je tudi naše raziskovanje zelo interdisciplinarno in mednarodno usmerjeno.« 

Dr. Škof je v intervjuju opozoril še na to, kako malo sploh vemo o vesolju in tudi o nas: »Nič ne vemo o večini snovi, ki sestavlja vesolje. Kako si potem upamo reči, da poznamo človeško naravo? Oholo je misliti, da je to, kar vidimo, vse, kar obstaja. Temna snov in energija (95 odstotkov vesolja, 5 odstotkov je navadne materije, iz katere smo tudi mi) prežemata vesolje, tudi nas, kdo si potem upa reči, kaj je v nas in kaj je v resnici telo in kaj duša? Zato bodimo nekoliko bolj ponižni, izkažimo več spoštovanja dihu, na katerega smo pozabili. Ni nujno, da je ta civilizacija, v kateri živimo, najboljša možna, lahko bi bilo sicer še veliko slabše, lahko pa veliko boljše. Bodimo torej ponižni, dih nas tega uči in iz tega sledi tudi ljubezen.« 

Odlomek iz intervjuja avtorja Saše Senice, objavljenega v Delu, 20. julija 2023.

Celoten prispevek lahko preberete TUKAJ.