Kakšni so bili prvi občutki, ko si prispela v Gambijo?

Mislim, da me je takrat komaj doletel tisti prvi šok: res je velika revščina. Nameravala sem delati 2 tedna v lokalni bolnišnici, vendar sem s otroki v Ghana Townu (najrevnejši predel države) imela toliko dela, da enostavno nisem mogla kar tako pustit vse in oditi. Hvala bogu, da sem končala zdravstveno šolo, saj sem bila edina v skupini iz te stroke. V Ghana Townu nas je 6 študentov delalo z otroki starih od 2 do 14 let. Otroke smo pripravljali na šolo, ponavljali računanje, pisanje, z najmlajšimi pa smo preko iger spoznavali angleške besede. Vendar sem takrat postala pozorna tudi na druge stvari. Veliko otrok je prihajalo hudo bolnih in poškodovanih. Verjetno še v življenju nisem toliko denarja potrošila za zdravila in sanitetni material. Ampak na koncu, ko so otroci okrevali, ko so se rane celile, ko je vročina padla, je bilo vredno. Po dveh tednih so spet bili nasmejani in veseli.”

Kako si pa uporabila svojo fizioterapevtsko znanje? Kakšne so tam razmere na področju fizioterapije?

“Dejstvo je, da v Gambiji ne poznajo fizioterapije oziroma takšne fizioterapije kot jo poznamo mi. Bi jo pa zelo rabili. Večina prebivalstva je še vedno odvisna od poljedelstva in živinoreje. Veliko je otrok, ki zaradi dela na polju ali doma nimajo možnosti hoditi v šolo. To seveda pomeni, da brez fizičnega dela, ne funkcionira nič in ravno zaradi tega je tam fizioterapija več kot samo dobrodošla. V septembrski skupini prostovoljcev smo se v Gambijo odpravili študentje s področja farmacije, mikrobiologije, fizioterapije, specialne pedagogike in sociologije iz cele Slovenije. Vodstvo organizacije me je opozorilo na problematiko velikega števila otrok s cerebralno paralizo, kakor tudi pomanjkanje ustreznega kadra na tem področju. Pod vodstvom gospe profesorice Tatjane Horvat sem pridobila veliko znanja glede fizioterapevtske obravnave otrok s cerebralno paralizo ter s pacienti po ICV in verjamem, da mi je to znanje zelo koristilo v Gambiji. Vsekakor pa lokalni kliniki zelo primanjkuje ustreznega materiala za kvalitetno delo; od zaščitnih rokavic, razkužil, povojev, obližev vse do produktov za osebno higieno. Tudi otroci v šoli nujno potrebujejo šolske potrebščine za prihajajoče novo šolsko leto, saj si to le težko privoščijo. Veseli so bili vsega, kaj sem prinesla iz Slovenije. Ko sem prispela v bolnišnico, na "fizioterapijo", sem si samo mislila – ojej, tu pa res nimajo ničesar. Vse kar imajo so svoje roke in nekaj fitness naprav. Namesto termopakov uporabljajo vroče brisače. Drugih vrst terapij sploh nimajo. Prihajalo je veliko pacientov po ICV in CP, in prav z njimi sem delala jaz. Na žalost nimam veliko slik iz bolnišnice saj načeloma se pacientov ne sme fotografirati.  Sem pa res vesela, da sem pridobila nekaj več znanja pri predavateljici Horvat, kajti s tem znanjem sem naredila veliko. Niti z besedami ne moram opisati, kako hvaležni so mi bili pacienti, saj se jim tam nihče toliko ne posveča, čeprav si terapije morajo plačevati sami. Drugače pa s fizioterapevtkama Ajšo in Fatimo smo postale prave prijateljice. Podarila sem jima pripomočke, ki sem jih imela s sabo in bile sta res presrečni. Celo na večerjo sta me povabile!”

Pa še kakšno posebno doživetje?

“Dva dni sem preživela tudi v operacijski, seveda z namenom, da opazujem. Ja, pa kaj še. Po 15. minutah carskega reza sem že imela na sebi sterilne rokavice, asistirala pri operaciji in v naslednji minuti sem že držala novorojenčka v roki. V momentu, ko sem hotela fantka odnesti v porodnišnico pa mi reče kirurg: čakaj, še eden je! Dvojčka!

Bila je deklica. Torej sem z dvojčkoma odhitela v porodnišnico, odščipnila popkovnice, dokumentirala kar je bilo potrebno in se hitro vrnila nazaj v operacijsko, kjer me je že čakalo novo delo. Po moje, če bi še ostala kak mesec, bi že proti koncu vedela šivati rane. Bog mi pomagaj, res! Skratka, doživela sem vse. Gambija je zelo lepa, ljudje zelo prijazni, počutila sem se res kot doma.”

Še planiraš kdaj takšno prostovoljno delo?

“Najprej bi se vam rada zahvalila z vso pomoč, ki sem jo prejela od vas. Zdi se mi, da sem z vsem pridobljenim znanjem s strani Tatjane Horvat ter seveda doniranimi pripomočki s strani fakultete, naredila veliko. Ker pa vem, da bom v naslednjih letih študija svoje znanje še bolj izpopolnila na vseh področjih, planiram iti nazaj v zahodno Afriko, tudi z namenom raziskovanja. Do takrat pa srčno upam, da bomo še naprej sodelovali in si želim, da bi z mojo dogodivščino opogumila čim več ostalih študentov, da del svojega študijskega izobraževanja namenijo prostovoljnemu delu v Gambiji. 

"En sam ne mora pomagati vsem, vsi pa lahko pomagamo nekomu."

Galerija