V Sloveniji glede na trenutne potrebe, strokovno usposobljenih arhivistov primanjkuje, hkrati je prav zaradi uvajanja sistema elektronskega arhiviranja za vse, ki delujejo na tem področju, ustrezna izobrazba v teh dveh strokah postala nuja. Na Almi Mater Europaea - ECM že nekaj let na magistrskem študiju arhivistike in dokumentologije ponujajo znanja, ki naj bi diplomantom omogočala upravljanje in celovito obvladovanje dokumentov v najrazličnejših informacijskih sistemih. Več o tem študiju in izzivih, pred katerimi se je z uvajanjem elektronskega arhiviranja znašla stroka, smo povprašali doc. dr. Petra Pavla Klasinca, predstojnika študijske smeri Arhivistika in dokumentologija na ECM, ki se z arhivistiko ukvarja že dobrih petdeset let.

Kakšen študij je pravzaprav študij arhivistike in dokumentologije, kako poteka v praksi, katera znanja konkretno v tem študijskem programu pridobijo podiplomski študenti?

Veliko let sem si prizadeval, da bi imeli ljudje, ki se v Sloveniji ukvarjajo z arhivi, možnost pridobiti specialna znanja na tem področju. Na ECM nam je leta 2012 vendarle uspelo akreditirati študij druge bolonjske stopnje, t. i. magistrski študij arhivistike in dokumentologije. Junija letos smo dobili tudi prvo magistrico arhivistike in dokumentologije. Namen te-ga študija je, da študentom omogoči pri-dobiti znanja, ki jih potrebujejo pri obvladovanju dokumentov, se pravi arhivskega in dokumentarnega gradiva pri ustvarjalcih, podjetjih, zavodih, ministrstvih itd., kjer tako gradivo nastaja. Poleg znanj o dokumentologiji se študentje se-znanijo tudi z mnogimi drugimi arhivski-mi strokovnimi problemi in njihovimi rešitvami. Dejstvo je, da se klasično poslovanje počasi poslavlja, vse bolj se uveljavlja elektronsko. Poseben poudarek je na vprašanju hrambe digitalnega gradiva oziroma na tem, da se ti zapisi v digitalni obliki ohranijo in uporabljajo daljši čas. V praksi je študij zelo individualen, ker nismo vpisali velikega števila študentov. Profesorji se morajo in se z veseljem osebno ukvarjajo s študenti. Izmenjava znanja, posredovanje znanja in njegovo preverjanje poteka neposredno med študentom in profesorjem.

Kot opozarjate na ECM bi po zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA-A) morale imeti vse javnopravne osebe, nosilci javnih pooblastil in javnih služb zaposlen izobražen kader arhivistov. Kako je s tem v resnici?

Študentje magistrskega študija poslušajo pri dr. Koširju in dr. Melikovi tudi predavanja o pravni državi in ureditvi pravnega varstva arhivskega in dokumentarnega gradiva in osnove arhivske etike, kar po-meni, da jih seznanimo z zakonom o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva. Lahko bi govorili še o tem, kako je do tega zakona prišlo in kakšne so bile težave pri njegovem sprejemanju, a je za nas najbolj pomembno to, da je v zakonu predpisano navodilo, da je treba imeti pri vseh javnopravnih osebah in drugih ustvarjalcih arhivskega in dokumentarnega gradiva zaposlene ljudi, ki se lahko spopadajo z vprašanji arhivistike. Po dosedanji praksi se sicer zagotavlja minimalno stanje, vendar od zunaj dobivamo vedno več vprašanj, ki kažejo na to, da dosedanje izobraževanje ali dosedanje pridobivanje izkušenj na delovnih mestih arhivistov ni zadostno, da bi lahko uspeš-no obvladali celotno problematiko varovanja arhivskega in dokumentarnega gradiva. Ustvarjalci arhivov počasi sami prihajajo do ugotovitve, da bodo za reševanje vseh vprašanj v zvezi s hrambo dokumentarnega in arhivskega gradiva potrebovali strokovno usposobljen kader. Naši študentje lahko s svojim znanjem rešijo mnoge probleme, ki jih imajo ti ustvarjalci arhivskega in dokumentarnega gradiva.

Arhiv Republike Slovenije uvaja sistem elektronskega arhiviranja. Kakšno je vaše strokovno mnenje o tej noviteti?

V slovenski arhivski službi smo že pred leti, tega je pet, šest let, razpravljali o strategiji razvoja slovenskega javnega elektronskega arhiva. Za to področje so pristojni dr. Novak, dr. Hajtnikova in tudi dr. Semlič Rajhova. Minilo je več let, preden smo uskladili splošno idejo z vsemi, ki so pri tej akciji ali projektu. Gre predvsem za to, da želimo ustvarjalcem, ki imajo velike količine elektronskega gradiva, omogočiti, da bi se to gradivo varno ohranilo na enem mestu, torej znotraj t. i. repozitorijev. To pomeni, da bi na tej stopnji razvoja racionalizirali hrambo, hkrati pa omogočali neovirano raziskovanje ali naročanje tega gradiva s strani uporabnikov. Za projekt je sredstva namenila tako Slovenija kot tudi Evropska skupnost, bo pa pri tem treba rešiti več težav, problemov, predvsem glede zagotavljanja pretoka informacij med tistimi, ki ustvarjajo to gradivo in arhivi. Po zakonu naj bi arhivi prevzemali v svoja skladišča arhivsko gradivo po 30 ali več letih. Za elektronsko gradivo so roki skrajšani, saj se ustvarjalci želijo znebiti obveznosti dolgodobnega varovanja elektronskega zapisa. Ne vem, kako bo to rešeno, mislim pa, da bodo morali ustvarjalci javnega arhivskega gradiva prevzeti več odgovornosti za hrambo svojega gradiva.

Jasno je, da je uvedba elektronskega arhiviranja za državo velik finančni zalogaj, kako pa je s kadri? Imajo za to dovolj strokovno usposobljenih ljudi?

Tega projekta brez strokovno usposobljenega kadra, ki bo obvladal elektronsko arhiviranje, ne bo uspešen. Trdno sem prepričan, da bodo naši magistri, letos bomo začeli tudi s prvo stopnjo diplomirani arhivisti, lahko pri tem s pridom pokazali svoje znanje.

Marsikateri laik bi se najbrž vprašal, kaj se bo po uvedbi sistema elektronskega arhiviranja zgodilo s starim klasičnim arhivskim gradivom. Bodo stari podatki spremenjeni v elektronsko obliko? Kako bo v prihodnje, bo klasično arhivsko gradivo sploh še obstajalo, tudi za morebitne potrebe preverb natančnosti elektronskih podatkov?

Elektronsko arhiviranje je projekt bodočnosti. Če stopite v kakršenkoli arhiv, boste vedno odkrili velike količino papirnatega materiala. Seveda s tem projektom trenutno ne bomo zmanjšali odgovornosti do, kot ste dejali, starega klasičnega arhivskega gradiva. Tega je pri vseh ustvarjalcih še veliko. To pomeni, da bomo v elektronsko skladiščenje najprej prevzemali tisto, kar že sedaj nastaja v elektronski obliki. Medtem se bo gradivo še naprej hranilo v klasični obliki.

V Sloveniji in po svetu poznamo tudi pretvorbe oziroma digitalizacijo, ki jo nekateri izvajajo, da bi se znebili velikih količin klasičnega arhivskega gradiva in ga v digitalizirani obliki dajejo v uporabo. Vendar gre pri tem za temeljno vprašanje, da je arhivsko gradivo razglašeno za kulturni spomenik, ki se hrani pri ustvarjalcih ali v profesionalnih arhivih. Gre za zaščiteno kulturno dediščino, pisno zapuščino naroda. V tem primeru se gradivo digitalizira zato, da se ohranja in da je zavarovano.

Postkomunistične države se pri uvedbi elektronskega arhiviranja, predvsem pri spreminjanju pisnega gradiva v elektronsko, spoprijemajo še z nekaterimi specifičnimi izzivi glede celostnega ohranjanja informacij iz polpretekle zgodovine. Koliko pozornosti se temu, da ne bi izgubile ali celo uničile nekatere občutljive informacije, posveča v Sloveniji.

Gre za to, da so nekateri mediji, ki jih imajo ti ustvarjalci, drugačni. Na voljo ni več originalov, ampak recimo le mikrofilmi. To se je ohranilo, ker je bilo gradivo v taki obliki lažje kam spraviti. Kar se tiče uporabe novih medijev pri raziskavah, ponujajo veliko možnosti. Nisem najbolj navdušen nad tistim, kar se je dogajalo v zvezi z arhivskim gradivom Udbe ali SDV leta 1990/91, ko se je to uničevalo brez ustreznega postopka. Še bolj presenečen pa sem, da za to nihče ne odgovarja.

Kako je v Sloveniji poskrbljeno za zagotavljanje varovanja klasičnega arhivskega gradiva?

Klasično arhivsko gradivo zahteva po standardih materialnega varovanja posebne prostore, kjer mora biti zavarovano pred vlomom, sončno svetlobo, po žarom, poplavo. S tem se ukvarja dr. Vodopivčeva. To so t. i. minimalni standardi, ki jih morajo zagotavljati prostori ali skladišča, v katerih se shranjuje klasično arhivsko gradivo. Prostori, kjer se to gradivo hrani, morajo ustrezati tudi človeku, saj so tudi arhivisti pogosto v teh prostorih. V Sloveniji hranimo okrog 80.000 tekočih metrov gradiva v šestih regionalnih in enem nacionalnem arhivu. Razmere niso idealne. Naj za primerjavo povem, da je Češka v zadnjih 20 letih zgradila 20 novih arhivskih zgradb, mi v Sloveniji pa nobene. Potrebovali bi novo arhivsko stavbo, za katero bi upoštevali vse minimalne in glavne standarde delovanja. Če bi za to poskrbeli v Ljubljani, bi del stavbe lahko uporabili tudi za ljubljanski regionalni arhiv.

Kaj pa varovanje in elektronsko arhiviranje, je to vprašanje v času, ko se denimo hekerski vdori dogajajo tudi svetovnim institucijam z najbolj dodelanimi varovalnimi sistemi, še toliko večji izziv?

To je kompleksno vprašanje. S tem se bodo ukvarjali informatiki in mnogi drugi strokovnjaki. Meni sicer mladi informatiki arhivisti dopovedujejo, da stoodstotne varnosti ni, a se s tem ne strinjam popolnoma. Mi moramo zagotoviti tako varnost, da vdorov ne bo, če pa bi že bili, to ne sme

vplivati na celovitost in javno zaupanje v ohranjeno elektronsko arhivsko gradivo. Predvideli smo nekatere rešitve, kot so npr. dosledno izvajanje varnostnih poli-tik, varnostne kopije tudi v t. i. oblikah off-line, dislocirana varna skladišča itd.

Kakšne so lahko dolgoročno posledice primanjkljaja strokovno usposobljenih arhivistov oziroma hipotetično, da bi zaradi takega primanjkljaja celo v državnih arhivih zaposlovali kader s pomanjkljivo strokovno izobrazbo?

Ustvarjalci arhivov počasi spoznavajo, da bodo za reševanje vseh problemov v zvezi s hrambo dokumentarnega in arhivskega gradiva potrebovali strokovno usposobljen kader.

Kaj pomeni primanjkljaj strokovno usposobljenih arhivistov, bi bilo potrebno vprašati ustvarjalce. Jaz se z arhivistiko ukvarjam 50 let. Razvoj v zadnjih 20 letih je pokazal smernice za boljše razmere, pa vendar šele sedaj ugotavljamo, kako obsežno delo bodo morali diplomirani arhivisti in magistri opravljati, ko se bo treba lotiti arhivskega in dokumentarnega gradiva. Ne bom uporabil vaše ocene, da je izobrazba nekaterih arhivistov pomanjkljiva, je pa nezadostna. Tudi v sosednjih državah ni dosti boljše. Redke države v svetu imajo razvite močne arhivske šole. Pri nas trenutno stanje ni naj-boljše, ampak prepričan sem, da bomo s študenti prve stopnje, diplomirani arhivisti in magistri arhiviranja, drugo leto tudi doktorji arhivskih znanosti, zadostili potrebi po teh kadrih v Sloveniji. Ta študij ponujamo tudi v sosednjih državah in upamo, da bomo katedro za arhivistiko lahko še naprej razvijali tako, kot smo začeli.

Pred arhivisti so najbrž pogosto tudi podatki občutljive ali zaupne narave. Kako je pri tem z zagotavljanjem ustreznih etičnih standardov?

Vprašanje o zaupnih podatkih po moji viziji razvoja sodobne arhivske teorije in prakse, ki jo imamo sedaj v Sloveniji, ne bo dolgo zdržalo. Arhivi so zakladnice in varuhi spomina. Arhivi morajo svoje arhivsko gradivo dajati uporabnikom na uporabo brez kakršnihkoli pogojev ali brez kakršnihkoli omejitev, ki so sedaj v praksi in so tudi zakonsko predpisane. Prepričan sem, da te omejitve ne bodo več dolgo v veljavi."