V prostorih oddelkov arhivistike na AMEU – ECM v Ljubljani, na Kardeljevi ploščadi, je do konca avgusta na ogled razstava arhivske strokovne literature, ki je del mednarodnega projekta Arhivi v službi človeka – človek v službi arhivov: raziskave arhivske teorije in prakse ter arhivske znanosti. Arhivi so bili v preteklih zgodovinskih obdobjih ustanove v lasti kraljev, vladarjev, zemljiških posestnikov, cerkvenih ustanov, samostojnih srednjeveških mest in podobno, v njih so hranili politične, finančne, pravne in upravne dokumente. Danes so arhivi, kot pove že naslov razstave, večinoma odprti in v službi človeka. Nov pristop so spodbudile in omogočile tudi sodobne informacijske tehnologije.  

Etika v arhivistiki 

»Države odpirajo in dajejo v uporabo svoje arhivsko gradivo zelo različno,« pojasnjuje dr. Klasinc , ki je vrsto let deloval v nekaterih organih Mednarodnega arhivskega sveta s sedežem v Parizu, strokovno pa se je izpopolnjeval v številnih arhivih v tujini , med drugim v Angliji, Avstriji, Italiji, Nemčiji, Franciji, v skandinavskih državah,ZDA , Kanadi, Rusiji in na Kitajskem. Za arhivsko stroko je izjemnega pomena etični kodeks, leta 1996 ga je sprejel Mednarodni arhivski svet, ki si močno prizadeva poenotiti načine in dostope do arhivskega gradiva. Etični kodeks, ki je tudi na ogled na razstavi, določa visoka in stroga etična pravila ravnanja v arhivskem poklicu.  

V uvodnih členih kodeksa je zapisano, da morajo arhivisti hraniti in ohraniti celovitost arhivskega gradiva ter tako zagotoviti, da ostane zanesljiva priča preteklosti. »Etični kodeks zahteva mednarodno opredeljeno objektivnost in nepristranskost arhivistov, ki morajo biti do arhivskega gradiva korektni in profesionalni. Upreti se morajo kakršnimkoli pritiskom, pa naj prihajajo od katerekoli strani, prav tako se morajo upreti prirejanju podatkov v arhivskem gradivu in skrivanju ali popravljanju vsebin. Z mednarodnim etičnim kodeksom je arhivistom zaupana tudi skrb za razvoj arhivske teorije in prakse ter za zavarovanje in za nemoten dostop do arhivskega gradiva. To namreč ni samo arhivsko gradivo te države, ampak vseh držav, je torej svetovna arhivska dediščina in je mednarodno zaščitena,« poudarja sogovornik, ki je tudi ustanovitelj in direktor Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti v Mariboru in Trstu. Prav tako pomemben dokument je splošna deklaracija o arhivih , ki jo je Mednarodni arhivski svet potrdil leta 2010, opozarja pa na pomen arhivov kot izjemne in nenadomestljive dediščine, ki se prenaša iz ene generacije v drugo. Arhivsko gradivo je treba upravljati od njegovega nastanka prav zato, da ohranjamo njegovo vrednost in pomen, saj ima poglavitno vlogo pri razvoju družbe in prispeva k individualnemu in skupinskemu spominu. Prost dostop do arhivskega gradiva bogati naše znanje o človeški družbi, spodbuja demokracijo, varuje pravice državljanov in izboljšuje kakovost življenja, uvodoma poudarja deklaracija, ki velja za enega od ključnih stebrov pri zagovarjanju politike Mednarodnega arhivskega sveta.  

Univerzalna dostopnost 

 »Družbene spremembe, ki smo jim priča danes, imajo velik vpliv na arhivistiko. V zvezi s tem v arhivski teoriji in praksi obstajata dva pola. Eden je klasična arhivistika , ki ji nasproti stoji arhivistika današnje informacijske družbe. Oba pola sta izjemno pomembna za razvoj arhivske teorije ter prakse in povsem narobe bi bilo, če bi zaradi hitenja v prihodnosti zanemarili skrb za klasično arhivistiko. Arhivisti vztrajamo ,da se morajo v teh nemirnih časih vse družbe zavedati celote arhivskih strokovnih rešitev, ki morajo najti svoje mesto tudi v projektih, kot so raziskave arhivskih znanosti, metodologija, tehnologija veriženja veriženja blokov, umetna inteligenca, tehnologija 5G in podobno, s čimer se na AMEU ECM posebej ukvarjata dr. Miroslav Novak in dr. Zdenka Semlič Rajh,« opozarja dr. Klasinc.  

Uvajanje sodobnih informacijskih tehnologij močno spreminja podobo delovanja arhivov in poslovnih sistemov, ugotavlja tudi dr. Tatjana Hajtnik ,vodja projekta e-ARH.si in profesorica na oddelkih arhivistike na AMEU – ECM, ki uspešno zaključuje omenjeni štiriletni evropski projekt. Navdih in motivacijo za razvoj slovenskega elektronskega arhiva, za kar je Arhiv Republike Slovenije pridobil štiri milijone evrov, od tega 80 odstotkov sredstev iz programa za izvajanje evropske kohezijske politike, preostali del pa iz proračuna, predstavlja vizija, da bo vsem zainteresiranim uporabnikom omogočen dostop s kateregakoli mesta do uporabe nacionalne arhivske kulturne dediščine v elektronski obliki, pri čemer posvečajo posebno pozornost prilagajanju elektronskega arhivskega gradiva ranljivim skupinam.  

Matične knjige, denimo, ki jih sicer v izvirniku hranijo nadškofijski arhiv v Ljubljani in oba škofijska arhiva v Mariboru in Kopru, lahko že sedaj večinoma pregledujemo od doma, če želimo proučevati družinska drevesa oziroma poiskati kakšne druge zanimive podatke. »Digitalizacija pomembnega arhivskega gradiva poteka v vseh arhivih že mnogo let, vendar vsega arhivskega gradiva ne bomo digitalizirali, ker ga je preprosto preveč,« dodaja dr. Klasinc.  

Arhivarji v Petovioni  

Že v antiki so se zavedali , da so arhivi neprecenljive zakladnice podatkov, pravi sogovornik, ki ob predstavitvi razstave posebej opozarja na študijo zgodovinarke in klasične filologije dr. Julijane Visočnik o arhivarjih v rimski Petovioni, današnjem Ptuju. Petoviona je bila tisto rimsko avtonomno mesto na Slovenskem, v katerem je bil poklic arhivarja zastopan razmeroma pogosto, kar ne preseneča, saj je bilo mesto vse od ustanovitve pod Trajanom sedež številnih uradov, med drugim je bilo tudi sedež finančnega prokuratorja. Vsaka pomembna služba oziroma urad v mestu je imel arhivarja, lat. tabularius (uslužbenec v arhivu, lat. tabularium). Arhivarji so delovali povsod, kjer je bila potrebna natančna evidenca, kjer je bilo treba hraniti dokumente ali njihove prepise, da so bili dostopni in podatki preverljivi.  

V Petovioni je bil nameščen arhiv Zgornje Panonije (tabularium provinciae Pannoniae superioris) in v njem zaposleno osebje. Dr. Julijana Visočnik , tudi profesorica na oddelkih arhivistike na AMEU – ECM, je proučila napise iz Petovione, ki omenjajo poklic arhivarja. Našla jih je na napisih votivnega značaja in na nagrobnikih, iz katerih je razvidno, kdo je v takratnih arhivih deloval, tako njihova pripadnost družbenemu sloju kakor njihove funkcije. Napisi ne dopuščajo nobenega dvoma, ugotavlja avtorica, da je bilo arhivsko osebje iz najnižjega družbenega sloja, a vendar iz tistega dela, ki je predstavljal zelo izobraženi del družbe. Razstava oddelkov arhivistike na AMEU – ECM daje dober vpogled v obsežno strokovno literaturo , ki obravnava bogato slovensko arhivsko dediščino, predstavlja pa tudi znanstveno in raziskovalno delo, ki poteka v slovenskih in nekaterih evropskih arhivih, s katerimi slovenski arhivisti sodelujejo v mnogo mednarodnih raziskovalnih projektih. 

Avtorica prispevka: Mojca Vizjak Pavšič, objavljeno v časopisu Delo, 20.8.2020 

Foto: Jure Eržen