Trajanje projekta: 1.7.2019 - 30.6.2022

Vodja projekta: dr. Lenart Škof

Sodelujoči partnerji:

• Znanstveno raziskovalno središče Koper
• Alma Mater Europaea - Evropski center Maribor

Evidenčna številka ARRS: J7-1824 (B)

Financer: ARRS (Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS)  

Kratka vsebina projekta:

Namen projekta je rešiti nasprotje in neravnovesje med kulturo, naravo in etiko v antropocenu, in sicer s pomočjo inovativnega in kritičnega interdisciplinarnega pristopa. Ta pristop postavlja nove pogoje glede t.i. elementarne ‘vodne’ in ‘zračne’ trajnosti (elementa vode in zraka) in nudi uporabo novega filozofsko-etičnega razmišljanja, ki ga je treba doseči s soustvarjanjem inovativnih transformacij, ki pospešujejo premike v zavesti, načrtovanju in delovanju. Projekt tako podpira elementarno filozofijo vode in zraka ter s tem povezane (eko)pedagoške inovacije, ter slednjič kreativno industrijo z vključeno biosocialno in kulturno geografijo, kar naj bi bili skupaj ključ za približevanje novi paradigmi, s katero se človeštvo zavzema za zemljo s pomočjo novih in inteligentnih trajnostnih praks in nove okoljske pedagogike. Z izrecnim povezovanjem okoljskega diskurza in komunikacije z oblikovanjem politik se opredeljujejo kanali vpliva na določevalce in se zagotavljajo nove možnosti razmišljanja in povezovanja kritičnih področij v okviru humanističnih, družboslovnih in okoljskih študij. Projekt obravnava tri interdisciplinarno prepletena vprašanja: 1) ontologijo okolja (tako imenovana vodna in zračna pismenost ter biosocialna (kulturna) geografija), 2) okoljsko (kritično) pedagogiko in 3) okoljsko javno politiko. V projektu uporabljamo elementarno pismenost (Hawke in Palsson, 2017) za prenos sedanjih razumevanj in izdelavo ter vpeljavo novega vpogleda, upravljavske reforme in filozofske analize obnovitvene ali restorativne ekološke pravičnosti in prakse. To je neločljivo povezano z razumevanjem ‘elementov’ in njihovih soodvisnosti s človeškimi in živalskimi kulturami – vse to kot del intra-, inter- in ekstra-kompleksnih adaptivnih sistemov. Prvič v zgodovini modernega zahodnega razmišljanja je Ludwig Feuerbach leta 1841 preroško napovedal, da je treba njegovo filozofijo razumeti kot pnevmatsko vodno terapijo (‘pneumatische Wasserheilkunde’) in da je ‘voda najčistejše sredstvo za spoprijateljevanje z naravo’ (Feuerbach 1957, 276). Feuerbachova zamisel je bila, da moramo najti in ponovno pridobiti našo pot do narave in naše elementarne senzibilitete, pri čemer je dajal prednost elementoma vode in zraka; s tem se je začela nova možnost za ponovno povezovanje z naravo, njenimi elementi in našo pozabljeno ontološko-okoljsko-materialno eksistenco. ‘Elemente’ tako razumemo v smislu nekaterih glavnih del o elementih – vodi, zraku, ognju in zemlji, t.j. v delih Zraku in sanjah, ter Vodi in sanjah G. Bachelarda (Bachelard 2006 in 2011), ekološko filozofijo elementov Merleau-Pontyja (Merleau-Ponty 2007) in iz del Luce Irigaray o vodi in zraku kot ontološko–materialnem substratu našega sveta (Irigaray 2008 in 2016). Posebnost teh del sta torej elementa vode (kot element fluidnosti / poroznosti; Hawke in Palsson 2017) in zraka (kot element nove ‘filozofije dihanja’ ali respiratorne filozofije; Škof in Berndtson 2018; Irigaray 2016). Ta dva elementa spodbujata vse življenje in se kritično zanašata na vzajemnost čistih vodnih in atmosferskih pogojev za izražanje, so-razvoj in reorganizacijo, ki podpirajo življenje. Kritični vidik raziskovalnega projekta je inovativen in vključujoč eko-pedagoški pristop, ki navdihuje vrsto zainteresiranih strani (odločevalcev) in se uporablja za prekinitev že obstoječih strukturnih ovir (Kopnina, 2014; Dolšak in Hillyard, 2014) v okviru okoljskih politik. Projekt kot metodo vključuje teorijo kompleksnih adaptivnih sistemov (CAS – interdisciplinarna metoda) avtorjev Prigogina in Stengersove (1984), metodo, ki sta jo nadalje razvila Levin (1998) in Kauffman (1993). Njihovo delo se nadgrajuje z elementarno vodno in zračno pismenostjo, ki planet prepoznava kot kompleksen adaptivni sistem, ki temelji na naših raziskavah ontološko-pedagoškega potenciala vode in zraka.

Cilji raziskave

Narava je postala vse večja potrošna dobrina in je ekološko skrajno degradirana zaradi pomanjkanja učinkovitega vzajemnega spoštovanja in etičnega vodenja, osredotočenega na družabništvo, ter tudi zaradi pomanjkanja pametnega oskrbništva (Hawke in Palsson 2017). Z osredotočanjem na ekologijo in z vodenjem nove ekološke pravičnosti s pomočjo hidrologike, zračno-respiratornega razmišljanja in oblikovanja pragmatičnih in filozofskih vpogledov, ki postanejo del vložka v spoštljiv soobstoj različnosti, bo predlagana raziskava zagovarjala povezljivost in prožnost, strah in začudenje (Škof in Berndtson 2018; Irigaray in Marder 2016; Škof 2015) in okoljsko pedagogiko (Spannring 2018, Washington 2018). Te vrste motiviranost navdihuje odgovornost v oblikovanju izobraževanja in angažiranju državljanov, saj govori z naravo, in ne o naravi kot pasivnem in podrejenem ‘Drugem’.

Primarno interdisciplinarni projekt ima tri glavne cilje:

1. razumeti in sousmerjati tokove voda in zraka ter njunih povezav bolj celovito in z okoljsko, gospodarsko in kulturno vrednostjo z upoštevanjem ekološke pismenosti;
2. razvijati in izvajati filozofsko elementarno pismenost z zrakom in vodo ter spodbujati razumevanje filozofskega in kulturno-geografskega področja okolja z uporabo kompleksnih adaptivnih sistemov v smeri nove okoljske ontologije;
3. pospeševati ekološko restorativno pravičnost in intersubjektivno etiko v teoriji in praksi preko inovativne filozofije in z (bio)spoštovanjem elementarnih svetov, utemelljenih v posebni, kreativni in vključujoči pedagogiki.

Osnovna perspektiva, preko katere se v tem projektu obravnava filozofija elementov, biosocialna geografija in pedagoška prenova narave, je teorija CAS. To je inovativno interdisciplinarno orodje, ki služi ohranjanju tako imenovanega ‘roba kaosa’ (Prigogine in Stengers 1984; Langton in Waldrop 1992. Levin 1998). Hawke in Palsson 2017), ko se uporablja za prihodnje načrtovanje vzdržnosti vmesnika narave in kulture ter spremljajoče etike. Teorija CAS dokazuje, da ravnotežje v sistemih ni odgovor, ampak da morajo obstajati produktivni in robustni sistemi na robu kaosa. Prigogine in Stengersova (1984) ter Waldrop (1992) nam kažejo, da se z uporabo te perspektive v fiziki, biologiji, filozofiji, pedagogiki, upravljanju človeških virov in oblikovanju politik, lahko ponovno vzpostavi in ohrani prilagodljivost. (To velja ravno tako kot pred tridesetimi leti, ko je bila ta perspektiva predstavljena svetu; razlika je v pospešeni stopnji ekološke degradacije v kaos). Za ključne elemente CAS velja, da so: raznoliki in različni; vzajemno aktivirani; so-razvijajoči; dinamični; suboptimalni; samoorganizirani; vezni; nelinearni (gl. spodnji diagram). To velja tako za praktično uporabo teorije CAS kot tudi za časovni in filozofski pristop etike intersubjektivnosti, v katerem se narava obravnava kot subjekt, ki se pomeša z naravo in kulturnimi ‘drugimi.’ Naključje in determinizem (ali predispozicija) delujejo v vseh sistemih CAS, kot so to odkrili Prigogine in Stengersova (1984) in njuni nasledniki. Prizadevanje za statično ravnotežje v drugem termodinamičnem zakonu se je izkazalo za prelomno točko nove perspektive za Prigogina in Stengersovo. Alvin Toffler (1984) v uvodu k Redu iz kaosa povzema predpostavko CAS in zakaj je njena radikalna uporaba nujna v svetu, ki je vse bolj v stanju ‘daleč od ravnovesja’. ‘V skladu s teorijo sprememb, ki jo nakazuje teorija disipativnih struktur, ko fluktuacije silijo obstoječi sistem [ki prebiva v stanju ravnovesja ali blizu ravnovesja] v stanje daleč od ravnovesja … se približuje kritičnemu trenutku, bifurkacijski točki’ (xxii), po katerem se nobena prihodnost ne more predvideti ali simulirati. To velja za okoljske, gospodarske in socialno-kulturne sisteme. Možnost in nujnost morata obstajati na robu kaosa, tako kot narava in kultura obstajata za ustvarjanje novih sintez iz bifurkacij, ki se razvijajo v korist življenja, kot ga poznamo, ali razpade v kaos.

Pričujoči projekt predlaga nove sinteze za trdno in odločno vključevanje medsebojnih odnosov med naravo, kulturo, znanostjo in filozofijo, ki so dinamični in odporni. ‘Preučiti moramo, kako se stacionarno stanje odzove na različne vrste nihanj, ki jih povzroča sistem ali njegovo okolje’ (Prigogine in Stengers 1984: 140) ali sosednji sistemi. Človeška bitja so odgovorna za nihanja, ki jih povzroči človek, kot so onesnaževanje in antropocensko globalno segrevanje ter podnebne spremembe, zato je nujno, da se zavzemamo za življenje, da vzdržujemo kompleksne in odporne sisteme. Uporabljamo ‘operativno opredelitev podnebnih sprememb, ki izhaja iz Mednarodnega programa za geosfero-biosfero (IGBP)’ (Walker in Steffen et al, 1999).

Spletna stran projekta: https://www.zrs-kp.si/index.php/research/antropocen/

Kontakt: Projekta pisarna AMEU: tel. št.: 059 333 075 ali email: petra.bk@almamater.si ali anja.inkret@almamater.si